Dom. Domovina. Naša dežela. Kultura. Materinščina. Lepota. Ljubezen. Ponos. Vse te besede povezujemo z domoljubjem, rodoljubjem. Naša država na današnji dan, 25. junija, praznuje 30. rojstni dan. Slovenski človek je bila dolga stoletja pod jarmom politične nesamostojnosti, marsikdaj sta bila ogrožena njegov jezik in obstoj. Narodno zavest so v težkih časih naše zgodovine močno utrjevali tudi številni slovenski pesniki in pisatelji, z vsem srcem zavezani svojemu narodu in jeziku – svoji domovini. Nekaj jih izpostavljamo v tokratnem blogu.
Ali veste, kdo je prvi zapisal besedo »Slovenci«? To je bil Primož Trubar (1507?–1586), oče prvih slovenskih knjig (Katekizma in Abecednika, 1550), ki je skupaj z drugimi protestanti postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku. Valentin Vodnik (1758–1819) je v svoji domoljubni pesmi Dramilo (1806) želel »predramiti«, »zbuditi« slovenskega človeka, naj se zave, da mu domača zemlja nudi vse blagostanje in srečo, če bo deloven in moder, rekoč: »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe redé. // Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak’ / nisi zaspan. // Glej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, / pal’ca beraška, /prazen bokal.«
Domovinsko tematiko je v svojih številnih delih doživeto ubesedil tudi največji slovenski pesnik France Prešeren (1800–1849). Spomnimo se le njegove Zdravljice pa Krsta pri Savici s Črtomirjevimi stihi »manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi«.
NEBESA POD TRIGLAVOM
Eno izmed najlepših hvalnic (vsaj zame) slovenski zemlji in jeziku z naslovom Nebesa pod Triglavom pa je napisal največji slovenski pripovednik Ivan Cankar (1876–1918) v svoji povesti Kurent (1909): »O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: ‘Tod bodo živeli veseli ljudje!’ Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: ‘Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!’ Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca.« Koliko ljubezni, občudovanja, lepote, ponosa in hvaležnosti lahko najdemo v tem odlomku!
Cankarjev sodobnik Oton Župančič (1878–1949) je v svoji pesmi Z vlakom (1908) prav tako zapel hvalnico domovini in izrazil globoko bolečino ob odhodu na tuje – človek se namreč marsikdaj zave lepote domače zemlje, ljubezni do rodnega kraja in domovine šele ob slovesu. »S silo neznano / si segla mi do duše globin: / do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin, / kako te ljubim globoko … / Domovina, daj mi rôko, / ne beži, ostani pri meni, / tesnó, tesnó me okleni, / in pel ti bom pesem visoko, / kot ni ti še nihče pel … / Src milijon bom razvnel, / uklonil jih tvoji oblasti, / raznetil v dušah strasti / bom plemenite, mlade, / da zadovoljno zaklade / najdražje pred te polože.«
TAKE DEŽELE NI
Kratek sprehod po domovinski tematiki slovenskih poetov in pisateljev končujem s sodobnim pesnikom Tonetom Pavčkom (1928–2011), ki je v svojo pesem Take dežele ni (1988) prelil veliko ljubezen do domovine: »Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. / Sèm je stvarnik sejal nemir / in lepoto, ki je skoraj popolna, / in žalost, kot je ni na svetu nikjer. // Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, / nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, / nikjer ni nikoli tako bledikava zarja / skozi stoletja ohranjala up. // /…/ Lepa je moja dežela. Lepa do muke. / Samo tu gruli prsteno grlo rim. / Samo tu so tudi groze manj hude. / Samo tu lahko živim.«
Želim vam, da bi zares ponosno praznovali praznik domovine Slovenije, da bi imeli radi in bi spoštovali našo deželo in njene ljudi. Bodimo ponosni na to, da imamo svojo državo, svoj jezik, svojo bogato kulturo!
Petra Krajnc, prof.