Pomlad. Čas ponovnega prebujanja po zimskem počitku. Čas zelenja in cvetenja, saj se narava odene v sveža oblačila, čas toplejših sončnih žarkov. Čas novih začetkov, novih priložnosti. Lahko bi rekli, da gre za čas, ko se rojeva novo življenje. V tem času praznujemo tudi največji krščanski praznik – veliko noč – ki oznanja, da je življenje močnejše od smrti, in je pravzaprav praznik Življenja.
Čemu so pravzaprav prazniki, zakaj jih praznujemo? Prazniki so imeli in imajo že od nekdaj pomembno vlogo in mesto v življenju ljudi. V SSKJ je beseda »praznik« razložena takole: ‘dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj’. Poznamo različne praznike: državne, občinske, krajevne, osebne, kulturne, zapovedane, cerkvene. Njihova skupna lastnost je torej ta, da se spominjamo, slavimo in obeležujemo kake posebne, pomembne dogodke oziroma dan posvetimo spominu na posebno osebo.
Ni naključje, da velikonočne praznike praznujemo v spomladanskem času, saj je datum velike noči določen z luninim koledarjem. Veliko noč vedno praznujemo prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. S tem praznikom so povezani mnogi obredi, velika noč je polna bogate simbolike pa tudi obilja in dobrot, kot se za praznik spodobi. Gospodinje se potrudijo, da po domovih zadiši po domači potici (»vseh sladic kraljici«), prav tako poskrbijo, da praznične mize krasijo lepi in izvirni pirhi.
V današnjem času pa je, žal, v ospredju še druga lastnost praznikov in praznovanj – pravi pomen in globina sta se namreč izgubila v sodobnem času in načinu življenja. Prazniki so bili in bodo, niso se spremenili, spremenili so se »praznovalci«, ki velikokrat pozabljajo na vsebino in so osredotočeni le na zunanji blišč. Trgovci nas tako z vseh strani vabijo v svoja nakupovalna središča, kjer se s polic »bleščijo« najrazličnejši izdelki. Potrošniška logika nas nagovarja, da kupujemo in trošimo denar, četudi marsičesa pravzaprav ne potrebujemo. Še več, nakupe lahko opravimo tudi v večernih urah. Verjetno malokdo pomisli na tiste zaposlene, ki imajo doma svoje družine, a zaradi tega potrošniškega materializma ne morejo praznovati tako, kot bi si želeli, predvsem pa zaslužili.
Letošnji velikonočni prazniki bodo spet žal drugačni, kot smo jih poznali vse do sedaj. Epidemija koronavirusa je močno posegla tudi na področje medsebojnega druženja in skupnih praznovanj. Še vedno pa imamo možnost, da praznujemo, da morda pogledamo, za kaj vse smo lahko v življenju hvaležni, da naredimo nekaj dobrega zase in za svojega bližnjega. Da smo človek do sočloveka, še posebej v tem korna času, ko smo »oddaljeni« in so se socialne stiske še poglobile. Včasih je dovolj že lepa beseda, majhna pohvala, dobro delo, prijazen pogled … Tudi drobna dejanja, podarjena iz srca, štejejo!
Predvsem pa imamo praznike zato, da se veselimo, da praznujemo, se umirimo, si oddahnemo od vsakodnevnega hitenja in se spočijemo ter – kar je najpomembnejše – da jih praznujemo v krogu svojih družin, s svojimi bližnjimi, s svojimi najdražjimi. Verjamem, da imamo kljub času preizkušenj in številnih »prepovedi« veliko razlogov za praznovanje. Praznujmo z veseljem in upanjem, da bo čas epidemije kmalu premagan in bomo lahko skupaj praznovali tako, kot smo nekoč.
Petra Krajnc, prof.